Dve NCAA košarkarski legendi slovenskih korenin. Prvi je bivši igralec univerze Stanford in nosilec zlate olimpijske medalje Ronald Paul Tomsic, drugi pa legenda univerze Arizona State, še danes rekorder v skokih, Tony Cerkvenik.

Ron Tomsic, nizki branilec, visok 180 cm, je med leti 1951-55 igral na univerzi Stanford. V vseh štirih sezonah je bil izbran v peterko Pacific konference, do takrat je dosegel največ točk v zgodovini univerze in proti ekipi USC je zabil 40 točk, kar je še vedno šesti dosežek v zgodovini univerze. Povprečno je dosegal 16,3 točke in 4,4 skoke. Po zaključku študija je bil draftiran v NBA ligo, s strani Syracuse State, vendar v NBA ni zaigral. Igral je v AAU ligi za San Francisco. Leta 1956 je bil izbran v ameriško olimpijsko reprezentanco, ki je v Avstraliji osvojila zlato olimpijsko medaljo. Tomsic je bil tretji strelec te ekipe, z 11,1 točke na tekmo. Leta 1999 je bil Ron Tomsic, ki je odraščal na igrišču, kjer je igral z legendarnim Bill Rusellom, uvrščen v dvorano slavnih. Ron je kasneje postal poslovnež, ustanovil nepremičninsko podjetje Grubb&Ellis, se poročil in ima danes tri odrasle otroke, Marka, Jill in Todda ter sedem vnukov.

Tony »The Horse« Cerkvenik je igral v letih 1960-63 za univerzo Arizono State. V tem obdobju je dosegal 11,8 točk in 12,3 skoke. Takrat še niso poznali centre današnjih ekstremnih višin, tako da je Cerkvenik dominiral pod košem s svojimi 193 cm. To je bila ekipa, ki je dosegla zvezde za Hudiče iz države Arizona, saj so se v obdobju igranja Cerkvenika, dvakrat uvrstili v Elite Eight nacionalnega prvenstva in bili trikrat zmagovalci svoje konference. Največji NCAA trener vseh časov, John Wooden, ki je serijsko osvajal naslove z univerzo UCLA, je za Cerkvenika dejal, da je najboljši skakalec, kar jih je videl. V sezoni 1962-63 so na poti do Elite Eight izločili tudi UCLA Johna Woodena, gladko z 93-79. Po NCAA karieri je ustanovil potovalno agencijo in bil uvrščen v dvorano slavnih univerze Arizona State. V starosti 56 let, je v prometni nesreči v mestu Phoenix, Tony Cerkvenik tragično preminul. Fant, z nadimkom Konj, ima še danes šolske rekorde univerze Arizona State v številu skupnih skokov (1.022), v povprečju skokov v karieri (12.3) in skokov v eni sezoni (415 leta 1961).

Večina nas je mislila, da je bil Teoman Alibegović prvi pionir nove dobe, ki je zaigral v NCAA košarkarski ligi, pa je kar nekaj let prej, v NCAA košarki, za Wichita State Shockers, igral kasnejši minister obrambe pri Smelt Olimpiji, Žarko Đurišić. Žarko je Črnogorec, s slovenskim potnim listom, ki je za Slovenijo igral na EuroBasketu leta 1993. Preden si pogledamo, kakšen vtis je pustil v Sloveniji, ko je 11 sezon igral za takrat Smelt Olimpijo, skok v konec 70-tih in začetek 80-tih let prejšnjega stoletja.

Žarko začne svojo kariero v Titograjski Budučnosti, kjer opozori nase in 1978 prestopi v Crveno Zvezdo. Tam se zadrži le sezono, nakar se odloči za odhod v ZDA, kjer dobi štipendijo na Wichita State univerzi. Za Šokerje odigra vsa štiri leta, se prebije med nosilce igre, v ekipi polni talenta, kasnejših NBA igralcev, v letih njihovih največjih uspehov. Že v svoji prvi sezoni, kjer je garderobo delil še z enim velikanom jugoslovanske košarke, Zoranom Radovićem, se ekipa uvrsti na zaključni nacionalni turnir, kjer igra atomsko košarko in pride do Elite Eight. Za uvrstitev med osem najboljših, v izjemno razburljivi tekmi, za točko premagajo favorizirano ekipo Kansasa, da bi za uvrstitev na Final 4 in popolne marčevske norosti, izgubili z LSU. V njegovi zadnji sezoni ponovijo uspeh z uvrstitvijo na zaključni nacionalni turnir, kjer pa izpadejo že v prvem krogu.

V teh letih je igral skupaj s kar petimi igralci, ki so kasneje zaigrali v NBA ligi. Cliff Levingston in Antoine Carr za Detroit Pistons, Ozell Jones za San Antonio Spurs, Xavier McDaniel za Seattle SuperSonics in Greg Dreiling za Indiana Pacers. Nori časi univerze Wichita State in nepozabni spomini za Žarka, ko je bila Charles Koch Arena ves čas razprodana in so igrali pred 10.500 gledalci v neverjetnem vzdušju rumeno črnih navijačev.

Svoji prvi dve sezoni je bil Žarko bolj igralec s klopi, z manj minutaže in statistiko 1,2 in 1,4 točke, da bi v tretji sezoni postal član petorke, igral 25 minut na tekmo in dosegal 8,5 točk in 6,4 skoke. Zadnjo, Senior sezono, je odigrane minute in svoj točkovni izkupiček še malo dvignil, na 30 minut in 9,8 točke ter 6,1 skoka in 2 asistenci. Poleg sijajne NCAA kariere, Žarko diplomira iz računalništva in se vrne domov v Titograd, k Budučnosti.

V Titogradu se zadrži le eno sezono, nato pa leta 1985 podpiše za Smelt Olimpijo in v Ljubljani ostane polnih 10 let igralske kariere in še leto trenerske. Z Olimpijo kot igralec osvoji 4 naslove državnih prvakov, 4 pokalne naslove, zmaga Saporta Cup, en naslov državnega prvaka pa doda še kot trener.

Žarko zaigra tudi za slovensko reprezentanco, nastopi na EP 1993, skupaj še z dvema bivšima NCAA igralcema, Teomanom Alibegovićem in Boštjanom Lebnom. Reprezentanco je takrat vodil legenda slovenskega trenerskega ceha, Janez Drvarič.

Upam si trditi, da v obdobju njegovega igranja nisem izpustil niti ene tekme v Hali Tivoli in Žarka sem neizmerno spoštoval. Naj mi Dušan Hauptman ne zameri, ampak za vsako njegovo zadeto trojko in bilo jih je ogroooomnoooo, bi morali eno točko pripisati Đurišiću. Njegov blok je bil res vrhunski, v rangu Gašperja Vidmarja.

Logično nadaljevanje kariere igralca, ki je o košarki vedel vse, je bilo prevzem ekipe in leta 1995 postane trener ter prevzame člansko ekipo Smelta Olimpije. V tej sezoni postane državni prvak, »naredi« Raša Nesterovića, ki ga kasneje leta 1998 pripelje v NBA ligo k Minnesoti, umiri in odvrne od ponočevanja Marka Tuška, pripelje Vladimirja Stepanio in se prebije v evropski pokal. Ko je imel že sestavljeno, ekipo, ki je bila izjemno talentirana, kar se je pokazalo naslednje leto, ko se Smelt Olimpija prebije na zaključni turnir, doživi veliko razočaranje, uprava ga odslovi in zaupa trenersko palico Zmago Sagadinu.

Žarko zapusti Slovenijo in odide v ZDA. Poleti 1996 sprejme ponudbo Minnesote Timberwolves, pri kateri postane direktor sektorja za igralska vprašanja. To funkcijo opravlja še danes, ko je pravzaprav ves čas v ZDA, redko pride v Evropo, še redkeje v Slovenijo.

Žarko je poročen, s soprogo Tatjano imata dve hčeri, Jeleno in Aleksandro, ki sta obe diplomirali v ZDA. Jelena je tudi nekdanja uspešna slovenska igralka tenisa. Žarko, srečno v nadaljnjem življenju.

Pisalo se je leto 1988, destinacija ZDA, zvezna država Oregon, univerza Oregon State, potnik na letalu Teoman Alibegović, fant rojen 11. januarja 1967, v Zenici, ki pa se je že v zgodnji mladosti, z družino preselil na Jesenice, kjer je obiskoval osnovno šolo in naredil prve košarkarske korake.
Leto poprej, 1987, svetovno mladinsko prvenstvo v Bormiu. Takratna jugoslovanska mladinska reprezentanca se sprehodi do naslova svetovnih prvakov, dvakrat demolira tudi reprezentanco ZDA, za katero sta takrat igrala kasnejša velikana NBA košarke, Gary Payton in Larry Johnson. V skupinskem delu je bilo 110-95, v tekmi, v kateri je Toni Kukoć, Američanom, ob metu 12-11, zabil 11 trojk.
V finalu so ponovili vajo in Američane poslali domov s srebrno medaljo, bilo je 86-76. To je bila neverjetna generacija in del nje je bil tudi Teoman Alibegović. Naj naštejem le nekaj imen te reprezentance, Kukoć, Divac, Đorđević, Rađa, … Po naslovu svetovnega prvaka so se igralci razpodili po klubih širom Jugoslavije, Teo pa se je iz Sarajeva odpravil v svet NCAA košarke, v mestece Corvallis, v Oregonu.
Da ne naredim zmede, pojdimo po vrsti. Kot sem že zapisal se je družina Alibegović iz Zenice preselila na Jesenice, kjer mladi Teo začne s košarko, napreduje in leta 1982, pri 15-tih letih prestopi k mladincem Olimpije. Po dveh letih igranja za Olimpijo, ko bi moral preiti k članom, se Teo presenetljivo odpravi v Sarajevo, k sarajevski Bosni. To je bil šok za vodstvo in trenerja takratne Olimpije. Zgodba pravi, da so se k Teu, ko je bil z mladinsko reprezentanco na turnirju v Franciji, pripeljali ljudje iz Bosne, ki so prišli v dveh Mercedesih, iz njih pa sta stopila Mirza Delibašić in Svetislav Pešić in kako njima reči ne. Ponudila sta mu dve majici in dva para superg, streho nad glavo in igranje za Bosno. V Ljubljani ga je čakala štipendija in še nekaj priboljškov, vendar je v krogu družine padla dokončna odločitev, Teo gre v Sarajevo. Menda se je Janezu Drvariču in Radovanu Lorbku »odtrgalo«, ko sta v Sportskih novostih prebrala, da gre Teo namesto v Olimpijo, v Bosno.
Vendar je v družini Alibegović šola štela največ in Teo se odpravi čez lužo. Da ne bom tako romantičen in v ospredje postavljal le željo po izobrazbi, razlog odhoda iz Bosne je bil tudi pravilnik in težave pri podpisovanju profesionalne pogodbe. Eno z drugim in legendarni trener Bobrov Ralph Miller, iz univerze Oregon State, je preko kuma od Tea, stopil v kontakt z družino in tako je Teo Jugoslavijo zamenjal za Ameriko in Sarajevo s Corvallisom.
Za Oregon State je igral 3 leta, v tem času doštudiral iz poslovne komunikacije in pustil izjemen pečat na košarkarskih igriščih slavne PACIFIC-10 konference. Takrat je konferenca štela 10 ekip, danes jih je 12. Kako je življenje nepredvidljivo ali pa svet majhen, se je pokazalo ob prvem stiku z ekipo, saj je bil njegov soigralec pri Oregon State, Gary Payton, ki ga je leto poprej, z jugoslovansko reprezentanco, dvakrat porazil v Bormiu. Že na prvem treningu sta se skoraj stepla, a potem ju je legendarni univerzitetni trener, danes pokojni Ralph Miller, prav zaradi tega, postavil v isto sobo. Postala sta sostanovalca in tudi velika prijatelja, ki sta se na igrišču odlično razumela in dopolnjevala.
Teo je v treh sezonah igranja za Bobre, v povprečju dosegal 12,4 točke in 3,4 skoka, v zadnji sezoni pa fantastičnih 18,1 točke in 4,2 skoka ob 53% metu. To leto je bil izbran v idealno peterko PAC-10 konference, kjer so mu družbo delali kasnejši NBA igralci, Terrell Brandon (Oregon), Brian Williams (Arizona), Harold Miner (USC) in Tracy Murray (UCLA). Njegova najboljša tekma je bila proti univerzi UCLA, ko so Bobri zmagali po dveh podaljških in 25-tih izmenjavah v vodstvu. Teo jim je zabil 34 točk. V PAC-10 konferenci je bil najbolj poznan po dveh stvareh. Imel je ubijalski levi horuk in bil je odličen študent, z odličnim povprečjem in kandidaturo za All American izbor na akademski ravni. Leta 1991 je skušal poiskati svojo pot v NBA ligo, bil je na kampih Milwaukeea in New Jerseya, kjer se mu ni izšlo in odločil se je zaigrati za Yakima Sun Kingse v CBA ligi.
Ob koncu sezone, pa se Teo vrne v Evropo in zaigra za Fortitudo iz Bologne ter jim na odločilni tekmi, z 28-timi točkami, pomaga obstati v prvi italijanski ligi. V dolgi in lepi karieri igra še za Albo iz Berlina, s katero osvoji pokal Radivoja Korača, za Fenerbahče, Genertel Trieste, Caceres, Snaidero in Ionikos. Tako v Italiji, Nemčiji, Turčiji in Grčiji pusti neizbrisen pečat, o čemer pričajo tudi individualne nagrade:
 Najboljši strelec finalne tekme pokala Radivoja Korača: (1995)
 Tekma vseh zvezd nemške lige: (1995)
 Najkoristnejši košarkar tekme vseh zvezd nemške lige: (1995)
 Najkoristnejši košarkar nemške lige: (1994)
 Tekma vseh zvezd FIBA: (1995)
 Tekma vseh zvezd grške lige: (2003)
Reprezentančno kariero, če odštejemo mladinsko svetovno prvenstvo v Bormiu, v celoti odigra za Slovenijo, od prve uradne tekme proti Hrvaški leta 1991, skozi štiri evropska prvenstva, ko se leta 2001 reprezentančno upokoji. Teoman, Bosanec po duši in srcu, se je vseeno odločil igrati za Slovenijo, nekako se mu je zdelo tako prav.
S košarkarsko upokojitvijo Teomana, pa ni konec košarke v družini Alibegović, saj ima Teo tri sinove, Mirzo, Amarja in Denisa, ki vsi igrajo košarko. Denis je letos za Slovenijo zaigral na evropskem prvenstvu U20, Amar igra za bosansko reprezentanco, Mirza pa igra v Italiji. Tu pa je še nečak Luka Garza, ki študira in igra v ZDA, za univerzo Iowa in je ameriški državljan. In ta raznolikost družine Alibegović, spoštovanje do držav v katerih so rastli, se izobraževali in igrali košarko, daje Teu še nekaj več.
Morda je to čisto subjektivno, iz mojega zornega kota, ker mi ni všeč nacionalizem, ampak Teo je zame car.


Igralec Slovana, slovenski reprezentant, kapetan ekipe New Mexico State Aggies, odličen študent, poslovnež, … zgodba fanta rojenega leta 1973 v Mariboru, Boštjana Lebna. Je eden od pionirjev prodora slovenskih igralcev v NCAA in še eden iz te generacije, ki mu poškodbe niso dovoljevale, da naredi bleščečo košarkarsko kariero. To je bilo obdobje 1994-95, ko so čez lužo odšli Jovanović, Bojović, Ivanović, Živanović, Kunc in Boštjan Leban. Generacija, ki jo sam vidim kot ključno pri uveljavitvi slovenskih košarkarjev v NCAA ligi. Predhodnica današnje konjenice.
Boštjan je otrok Slovana, kjer se je pri rosnih devetih letih zaljubil v oranžno žogo, 7 let kasneje pri najstniških 16-tih, pa že igral za člansko ekipo. Takrat je bil trener pri Slovanu legendarni Janez Drvarič, ki je bil hkrati tudi selektor reprezentance in v njej Boštjan debitira pri 20-tih. Boštjan pri svojih 196 cm in 91 kg igra branilca strelca in o njegovi »rokci« govori vsa košarkarska srenja. Z grbom Triglava na dresu odigra kvalifikacije za EP v Wroclawu, mediterantske igre v Franciji, krona pa je udeležba na EP v Nemčiji.
Ko je vse kazalo na začetek izjemne kariere, pa se je zgodila poškodba kolena, Boštjan se je naenkrat zavedel, da je košarka minljiva in je sprejel povabilo takratnega trenerja Aggiev Neila McCarthya ter se podal čez lužo. V mestecu Las Cruces, zvezna država New Mexico, je preživel tri sezone, že v treh letih diplomiral iz ekonomije, postal kapetan ekipe in leta 1997 osvojil Big West konferenco. Kljub temu, da statistično ni bil v ospredju takratne izjemne ekipe New Mexico State, je bil eden njihovih ključnih mož.
Leta 1999 se Boštjan vrne v slovensko košarko, okrepi ekipo Zagorja, ki ji ostane zvest vse do 2007. Vmes leta 2001 odigra tudi dve tekmi v 1. francoski ligi, za Bourg-en-Bresse. Še malo statistike … za Aggiese je v treh letih dosegal v povprečju 5,3 točke, 2,4 skoka in 2 asistenci, v slovenski ligi za Zagorje, pa v osmih sezonah 12 točk, 4 skoke in 2 asistenci.
Nikoli ne bomo vedeli kako bi se vse skupaj obrnilo, če Boštjana ne bi spremljale poškodbe, je pa sam vedel, da mora ravno zaradi tega, ob košarki, pridobiti tudi vstopnico za nadaljnje življenje in diploma iz univerze New Mexico State je to nedvomno bila. V zadnjih letih košarke je vzporedno že začenjal svojo poslovno kariero pri sponzorju kluba Eti Izlake, dobil leta 2008 priložnost, da prevzame vodenje hčerinskega podjetja v Varšavi, ki jo je tudi sprejel in košarkarsko igrišče zamenjal za pisarno.


Zaustavimo se v letu 2001, ko je za Orle iz American University, ki nastopajo v Patriot Leaque, NCAA 1. divizija, podpisal Matej Čresnik. Fant iz Velenja je uspel priti v Washington D.C., na izvrstno univerzo, v drugo akademsko najmočnejšo konferenco, takoj za Ivy Leaque. Poleg akademsko izjemne univerze, so v teh letih od 2001 do 2005, ko je za njih igral Matej, Orli dosegali tudi svoje najboljše rezultate.
Takrat so imeli izjemno ekipo, v kateri so bili poleg Američanov in Slovenca, še trije Litvanci, Kamerunec, Kanadčan in Portoričan. Pravi združeni narodi. Haha ??Rodriguez je v intervjuju dejal, da je bilo najbolj smešno, ko so se igralci jezili sami nase, verjetno je mislil preklinjali in si lahko slišal slovensko, špansko, francosko, litvansko in angleško mešanico jezikov. In Matej je bil v tej živo pisani ekipi, s svojimi 206 cm in izjemno mehko roko, trojke je metal z 42% natančnostjo, eden ključnih igralcev. To je bila ekipa, ki se ni bala trdega dela, ni bila razvajena, niso sanjali v oblakih, bili so veseli, da se lahko izobražujejo in igrajo košarko na najvišji ravni, to kar v svojih državah niso mogli.
Trener Jones si je strašno želel Mateja, bil je impresioniran nad njegovimi sposobnostmi, dojemanjem igre, potenciala, ki ga je videl v njem, zato ne preseneča njegova izjava v intervjuju … »We can’t afford — literally — to spend money and go on a wild goose chase,” Jones said of his school’s modest budget. “He was just very fundamentally sound and really knows the game. He’s 6-8, 6-9 with those kind of fundamentals. Finding good big men that are advanced like that, you really don’t get too much of a chance over here to get a player like that. There is such a premium on big guys.«
Svojo najboljšo tekmo pri AU Eagles je Matej odigral marca 2005, v četrtfinalu konferenčnega zaključnega turnirja, ko so po podaljšku premagali America Edges Navy, z rezultatom 85-83. Matej je bil tisto tekmo praktično nezaustavljiv, saj je Mornarici nasul 30 točk, dodal pa še 8 skokov.
Njegovo povprečje pri AU Eagles je bilo v vseh treh letih igranja, 9,4 točke in 4,3 skoke. Po zaključenemu študiju v ZDA, je Matej eno leto igral še v Franciji, v prvem delu sezone 2005-06 za Bois v 3. francoski ligi, kjer je beležil 11,9 točke in 4,2 skoka, skočil domov in za Luko Koper odigral eno tekmo v kateri je dosegel 6 točk in 8 skokov ter se za drugi del sezone ponovno vrnil v Francijo, kjer je okrepil Besancon, ki je nastopal v 2. francoski ligi, za njih odlično odigral 5 tekem, s statističnim izkupičkom 10,2 točke in 6 skokov. In tu se je končala košarkarska zgodba Mateja Čresnika.
Matej je bil eden tistih športnikov, ki bi uspeli v katerem koli športu. Pred košarko se je ukvarjal s tenisom in bil član U14 in U16 slovenske reprezentance in slovenski državni prvak. V U18 kategoriji pa je že igral za slovensko košarkarsko reprezentanco in na EP 1998 zasedel sedmo mesto. Takrat je igral v reprezentanci skupaj s Sanijem Bečirovićem in Smiljanom Pavićem, nasproti pa sta mu stala Tony Parker in Pau Gasol. Vse je bilo pripravljeno za veliko košarkarsko kariero, pa ga je izdal hrbet in življenje je šlo v drugo, akademsko smer.
Poleg pridobljene diplome iz American University, je Matej tudi magistriral iz Poslovne strategije in financ, na Poslovni šoli Said, Univerze v Oxfordu in ko mu je športna sreča obrnila hrbet, mu je ravno ta življenjska izbira, da igra košarko in ob tem zaključi študij omogočila, da je lahko elegantno obrnil stran v svojem življenju in šel drugo pot. Danes Matej živi v New Yorku, kjer dela za eno najprestižnejših svetovnih podjetij Deloitte.



Prvi pravi slovenski NCAA bum se je začel leta 1994, ko se je čez lužo, takrat precej v neznano, odpravila štiriperesna deteljica, Luka Jovanović, Uroš Ivanović, Aleš Živanović in Gregor Bojović. O slednjem bo tekla tudi beseda današnjega prispevka, ko brskamo po zgodovini.
Gregorja sem izbral zaradi zanimive košarkarske poti, malo pa tudi zaradi ostrega peresa, saj je skozi svojo igralsko, funkcionarsko in poslovno kariero, vedno povedal, zapisal tisto, kar je mislil in v kar je verjel. Dostikrat brez olepšav.
Gregor je svojo pot začel v mladih selekcijah Ježice, kjer so igrali vidno vlogo v slovenskem državnem prvenstvu. Njegov trener je bil pokojni Boštjan Luštek, legenda ježiške košarke. Iz Ježice se je 1994 podal v ZDA, na University of Tennessee at Martin, kot samo ime pove v mestece Martin, zvezna država Tenneessee. Košarkarska ekipa UT-Martin igra v NCAA 1. diviziji, Ohio Valley Conference. Za Nebeške jastrebe je odigral svojo Freshman sezono, v kateri je dosegal 2 točki, 1,5 skoka in asistenco na tekmo. Gregor je s svojimi 201 cm, igral na položaju krilnega igralca.
Po tej sezoni, ga je pot iz Tenneessea vodila v zvezno državo Georgia, saj se je prepisal na Valdosta State University, ki nastopa v NCAA 2. diviziji, Gulf South Conference in bil v naslednjih letih eden ključnih igralcev ekipe. Pri Blazerjih je je v sezoni 1997-98 v 31-tih minutah dosegal 13,3 točke in 9 skokov, ob 52% metu. Res odlične številke?
Po dokončanem študiju ( Business Administration and Management) se je vrnil v Slovenijo, kjer je igral za Vrhniko, Janče, Škofjo Loko, Litijo in Ilirijo, … morda še kje, pa mi splet ni stopil nasproti. Vmes je leta 2002 začasno prekinil s košarko in odšel v Francijo, kjer je zaključil podiplomski študij MBA. Bil je tudi v funkcionarskih vodah, kot predsednik KK Ilirija.



Sijajna zgodba, izjemnega igralca. Glavni junak, Janko Narat, 201 cm visoko krilo, vrhunski strelec in legenda univerze Davidson ter Southern konference, v NCAA 1. diviziji. Janko je na Davidson prišel leta 1991 in že v svojem prvem letu osvojil srca navijačev. Bil je strelec per exellente. To so bili začetki slavnega trenerja Boba McKillopa, ki je prevzel vlogo glavnega trenerja dve leti pred prihodom Janka in to funkcijo opravlja še danes, že celih 30 let. Slavo je dosegel s treniranjem, verjetno najboljšega strelca-šuterja v zgodovini košarke. Govora je seveda o Steph Curryu. Bob, legenda, mojster za razvoj igralcev, je za Janka dejal, … »He had a smooth shot.«. V prevodu bi rekli, da je imel tekoč, gladek met. Tako je Janko že v svoji Freshman sezoni v povprečju dosegal 14 točk na tekmo, kar je izjemno, če pa temu pridodamo še, da je bil tujec, Evropejec, da je prvo leto, leto prilagajanja, je ta številka še toliko bolj impozantna. 14-timi točkami je dodal še 5,5 skoka, 2 asistenci in ukradeno žogo. Te številke so bile konstantne v naslednjih dveh letih, s tem, da jih je v zadnji sezoni dvignil na 17,7 točk, 6 skokov, 2,2 asistenci in 1,1 ukradene žoge.
Janko je na kar nekaj lestvicah TOP 10 univerze, pa tudi Southern konference. V sezoni 1993-94 je bil izbran v idealno peterko konference, tako v izboru trenerjev, kot v izboru medijev. Res vrhunska NCAA kariera legendarne številke 13, ki jo je nosil na majici Divjih mačk, kot se imenuje ekipa univerze Davidson. Tu notri paše tudi zgodba iz ALL Star tekme, ko je bil prvi strelec tekme in zasenčil fenomenalnega Granta Hilla, ki je bil takoj naslednje leto izbran kot tretji izbor NBA drafta, nato pa postal še novinec leta.
Ob iskanju podatkov o Janku, sem naletel na eno zanimivost, sicer malce izven konteksta. Leta 2013 je bila ekipa Davidsona na potovanju po Evropi in za tri tekme se je ustavila tudi v Sloveniji. Pomerili so se z Domžalam, Olimpijo in Rogaško. Prvo tekmo proti Domžalam so takoj ob prihodu izgubili, rezultat je bil 92-95, že naslednjo proti Olimpiji so zanesljivo zmagali z 80-67, tretjo, proti Rogaški, pa so dominirali, končni rezultat je bil 109-58. Podatek zanimiv predvsem kot primerjava med NCAA košarko in slovensko ligo leta 2013.
Kaj pa Janko in igranje v Sloveniji? Začel je v Domžalah in bil prvo ime ekipe že v mladih selekcijah. Bil je zgled, idol vsem najmlajšim igralcem Domžal, saj je pri kadetih in mladincih resnično dominiral na igrišču in zabijal 30-40 točk na tekmo. Leta 1991 je odšel v ZDA, doštudiral v treh letih in se vrnil domov, košarkarsko v Litijo. To je bilo tisto leto, ko je Litija postavila zelo močno ekipo in želela v sam vrh slovenske košarke in tako so prepričali tudi Janka, da se jim pridruži. V eni sami sezoni je dal 733 točk in se prebil na petnajsto mesto večne lestvice strelcev KK Litija.
Ravno tisto leto je v Slovenijo prišla odlična NCAA ekipa BYU -Brigham Young University, ki se je pomerila z Litijo, verjetno v najboljši sestavi vseh časov. Slavili so igralci BYU z rezultatom 95-88, Janko pa jim je zabil 21 točk. Takrat je za Litijo nastopal tudi 46-letni igralec, legenda slovenske košarke, Pavle Polanec in pri teh letih mladeničem iz ZDA dal 10 točk, česar še danes ne morejo pozabiti.
Naslednje leto se je Janko vrnil v matični klub Domžale, za njih odigral sezono, imel nore tekme, v eni je v dveh podaljških zadel šest trojk, vendar stil igre, pa tudi drugačne razmere v svetu košarke, mu niso bile pisane na kožo. V teh dveh letih je bil tudi reprezentant in vpisal osem tekem za reprezentanco Slovenije, ni pa se uvrstil v ekipo za evropsko prvenstvo 1995.
Potem pa je nepričakovano zaključil slovensko košarkarsko zgodbo, se vrnil v ZDA na podiplomski študij, ostal v akademskih vodah, se posvetil izobraževanju in obesil košarkarske copate na klin.
Danes je Janko profesor na univerzi v ZDA, ni pa prenehala ljubezen do košarke, do slovenske reprezentance, tako da je prišel v Turčijo in si v živo ogledal finalno tekmo in osvojitev naslova evropskih prvakov.