Pred vami je realen sestavek o odhodih evropskih mladih igralcev preko velike luže, v NCAA ligo. O vseh prednostih, ki jih ponuja NCAA okolje, pa tudi o trenutkih, ki niso tako romantični. In sedaj je tu. To življenjsko potovanje nikakor ni zgolj elegantna, utečena, ravna pot. Je zahtevno obdobje odraščanja in sledenja športnim sanjam. Mi smo prepričani, da je odhod evropskih igralcev v NCAA pametna poteza, ki pa zahteva od mladega igralca, da je realen v pričakovanjih, da je mentalno čvrst in pripravljen naslednje štiri leta podrediti košarki in študiju. Preselimo se v ta svet, za nas precej drugačen in morda bodo naslednje vrstice komu od vas pomagale pri odločitvi.

Ne gre zato, da bi bila razvojno Amerika boljša od Evrope, gre za dostop do izjemnih pogojev za delo, učenja drugačnega sloga igre in osebno rast, ki jo dosežete s premagovanji izzivov, daleč stran od svojih prijateljev in družine. Seveda je tu še edinstvena priložnost, da ob košarkarskem razvoju, dobite tudi univerzitetno izobrazbo in se oborožite za obdobje po košarki. Pogoji za delo se bistveno ne razlikujejo med konferencami, čeprav je potrebno vedeti, da so v High-major konferencah (ACC, PAC-12, BIG-10, BIG-12, BIG-EAST, SEC) še za nivo višji, primerljivi z največjimi evropskimi klubi. Letos sem se pogovarjal z vrhunskim trenerjem, Sašo Filipovskim, ki je tik pred zdravstveno krizo obiskal tri High-major programe in bil je navdušen nad tistim, kar je videl. Tisto, kjer je največja razlika med najboljšimi konferencami in ostalimi, je publiciteta, obisk navijačev, prenosi najpomembnejših TV hiš, zanimanje stroke, NBA klubov, … in pa najvažnejše, trenirate in igrate proti najboljšim igralcem vaše generacije na svetu, proti bodočim NBA zvezdam. Če pa se orientiram le na pogoje za delo in na možnost usklajevanja košarke in študija, pa znotraj NCAA 1. divizije ni bistvenih razlik, ker so vsi programi na izjemno visokem nivoju.

Tu ni govora le o košarkarskih treningih in pa trenerskem štabu, ki skupaj s fanti, katerim pomagajo pri treningih, šteje 10-15 ljudi, ki so pripravljeni delati z igralci 24 ur. Tu so strokovnjaki za fitness, kondicijsko pripravo, prehrano, zdravje in dobro počutje. Vse deluje neverjetno usklajeno in na igralcu je le, da zagrabi za delo in se popolnoma posveti stvarem, zaradi katerih je prišel v ZDA. Tudi pri šolskih obveznostih je cel kup ljudi, ki pomagajo, tako pri jezikovnih zagatah, učnih, tehničnih, vse, da varovancu pomagajo pri prehodu iz enega, v drugi svet. Za piko na i, pa igrate pred tisočimi navijači, imate prepoznaven status na kampusu, čisto zaresno tekmujete in tisto, kar igralci doživijo v teh štirih letih ni primerljivo z ničemer drugim. Edino, kar je unikum NCAA lige v današnjem svetu, ki temelji na dobičku, je amaterizem igralcev, ki igrajo za štipendije, čast in slavo.

Če se vam že med študijem odprejo vrata v NBA ligo, teh igralcev pa je resnično malo, potem ste naredili takojšnji preskok v svet profesionalne košarke, v drugem primeru, pa vas čaka druga pot. Ta pot, v največjem številu primerov pomeni povratek v evropsko košarko, ki pa je za evropske igralce bistveno lažja, kot za tiste ameriške, ki niso našli poti v NBA. Kot prvo se vam ni potrebno prilagajati na evropsko kulturo, še bolj pomembno pa je, da ste se naučili najboljšega iz obeh košarkarskih svetov. Osnovno in srednjo košarkarsko šolo ste odigrali z evropskim slogom igre, univerzitetno pa z ameriškim, ki bolj temelji na hitrosti in
zunanjem metu. Tako postanete celostni igralci.

Zdaj pa še pasti. V NCAA košarki velja veliko pravil in ne smete jih jemati zlahka. Najboljši recept za miren spanec, da ne boste škodili sebi in ekipi, je enostavno pravilo, da se držite vseh. Tu ne mislim modrovati o socialnem življenju, prav je da ga živite, tudi zajamete z veliko žlico, potrebno pa je vedeti, da sta alkohol in marihuana na vrhu spiska prepovedi in lahko se igralcu zgodi tudi suspenz in predčasna vrnitev domov. Prav tako je prepovedano imeti uradne stike s športnimi agencijami, dokler ne diplomirate veljate za amaterskega športnika. To so najpomembnejše stvari, ki si jih morate zapomniti kot ameriški univerzitetni športnik.

Je pa kljub kopici odličnih evropskih igralcev v NBA ligi, še vedno malo prisotno podcenjevanje evropske šole košarke in evropskih igralcev. So pa ameriški trenerji odlično plačani profesionalci, ki jih zanima samo zmaga svoje ekipe in verjemite mi, da igrajo na koncu najboljši, ne glede na to kdo so in iz kje so. Se pa spoštuje hirarhija in najtežje leto, leto učenja, spoznavanja, je prvo in takrat morate biti izjemno močni v glavi. Vsi evropski igralci, ki prihajajo v NCAA so reprezentanti mlajših kategorij, ki so v svojih klubih igrali po 40 minut, tu pa gre vse ponovno iz nule. Potrpljenje je daleč najpomembnejša veščina Freshmana.

Večina naše stroke odhod v NCAA košarko odsvetuje, jaz pa pravim, da se morate odločiti sami zase. Evropa bo še vedno tam, kjer je in vedno se lahko vrnete nazaj, z izkušnjo več in boljšim znanjem jezika.

NCAA pa ni samo košarka in diploma, resnično lahko poberete najboljše iz obeh svetov, kar vas bo izostrilo za življenje, ne samo na igrišču, ampak tudi zunaj njega. In, ker danes svet sloni na socialnih vezeh, se hudičevo dobro sliši, da v teh štirih letih spoznate sto in nekaj ljudi, ki bodo locirani po celem svetu in vas bo z njimi vezala emblem univerze in skupna doživetja.